Avtor: Valentina Turcu funkcija: koreografinja in režiserka Valentina Turcu

»Lepe in dragocene izkušnje se zgodijo na odprtih odrih, še posebej z domačim avtentičnim ansamblom pred našim občinstvom. Prepričana sem, da bodo plesalci briljantni.«

»Imamo nekaj novih plesalcev v uprizoritvi v sedmih različnih vlogah, tako da bo ponovno kot – premiera.«

»Iščem plesni izraz, ki je hkrati tankočuten in neposreden.«

»To literarno mojstrovino smo vzeli kot aktualno in relevantno temo razprave in upam, da smo zajeli njeno bistvo. Z ustvarjanjem drzne, asketske, električne, provokativne dinamike.«

»Kje nastane pekel v tem svetu? Dejansko se začne v družinskih odnosih.«

»Poetika dela je filmska, hipnotična in precej hermetična, s številnimi prikritimi plastmi. Verjamem v moč podrobnosti in nians. Tudi to zahtevam od plesalcev.«

»Od nekdaj so me zanimali skriti prostori v globinah človeške psihe, kompleksna stanja čustvenih potovanj teh navidezno običajnih ljudi, psihološka motivacija vsakega lika, predvsem pa čista, močna, ranljiva in nepredvidljiva atmosfera.«

»Natančna izdelava partiture, ki je nastajala s spajanjem Flaubertovih prizorov z odlomki iz Chopinovega glasbenega opusa, je od mene zahtevala lucidnost, teatralni ludus, preboj v neznano in tveganje.«

»Ta balet govori skoraj vse moje gledališke jezike, saj je sočasno intenziven, dinamičen, resničen, strasten, konflikten, surov, čuten, provokativen, občutljiv, magičen, natančen v detajlih in filmsko estetičen.«

»Zdi se mi, da se bodo lahko otroci z nami počutili hkrati doma, v določenih trenutkih na potovanju in obenem tudi v brezmejnem vesolju, ki ga prežemata domišljija in srčnost.«

»Želela sem ustvariti magično, poetično, subtilno predstavo. Kot nekakšen sprehod po spominih v popolnoma novem gledališkem žanru.«

»Otrok ima izjemno senzibilno, skorajda lasersko natančno percepcijo in vidi skozi srce, zato mu moramo dovoliti, da sam raziskuje in sproti ustvarja.«

»Zdi se mi, da se bodo lahko otroci z nami počutili hkrati doma, v določenih trenutkih na potovanju in obenem tudi v brezmejnem vesolju, ki ga prežemata domišljija in srčnost.«

»Ljubezen, ki jo še danes čutimo do Frana Milčinskega - Ježka, ljubezen, ki jo je on čutil do svojega ustvarjalnega poslanstva, ljubezen, ki je v vsaki njegovi besedi jasna, nesebična in čista do njegove vnukinje Nane, ljubezen, ki je otroška, realna in človeška in vsem nam tako ultimativno potrebna.«

»Želela sem ustvariti magično, poetično, subtilno predstavo. Kot nekakšen sprehod po spominih v popolnoma novem gledališkem žanru.«